Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete (CPOEF) je v četrtek, 11. februarja, organiziral debato »CPOEF e-talk« z naslovom »Trajnost je igra prihodnosti, na dolgi rok se vedno izplača!« Pogumna trditev, za katero pa podjetja in posamezniki vsak dan znova dokazujejo, da je povsem pravilna. Kot trajnost razumemo predvsem skrb za to, da s svojo gospodarsko dejavnostjo, katere cilj je izboljšati kakovost življenja danes, ne bomo poslabšali možnosti za kakovostno življenje prihodnjih generacij.
Na dogodku, ki ga je povezovala prof. dr. Tjaša Redek, so sodelovale še Helena Schweiger, višja ekonomistka pri EBRD, Tanja Subotić Levanič, direktorica korporativnih odnosov v Pivovarni Laško Union, in Mojca Markizeti, vodja trajnostnega razvoja in regulative pri Iskraemecu.
Razpravo je začela Helena Schweiger s predstavitvijo okoljske raziskave EBRD, pri kateri je izpostavila trenutno dejstvo in hkrati prihodnjo projekcijo, da so se oz. se bodo emisije toplogrednih plinov na enoto BDP med 2010 in 2030 zmanjšale. Po drugi strani je opozorila, da zmanjšanje emisij na enoto BDP ne izniči vpliva povečevanja BDP, kar seveda pomeni, da se absolutna količina emisij toplogrednih plinov vseeno povečuje. Glede Slovenije je dejala, da je pričakovano zmanjšanje emisij za 11 odstotkov, a dodala, da to ni prav veliko.
Tanja Subotić Levanič je izpostavila, da trajnost ne sestoji samo iz okoljske, ampak tudi iz ekonomske in družbene perspektive, ter poudarila, da je treba naslavljati vse tri perspektive, ne pa samo ene. Mojca Markizeti je pri tem opozorila, da pojma ekonomski vidik ne smemo zamenjevati s precej ožjim pojmom finančnega vidika. »Ekonomski vidik je odgovornost podjetja za standarde, ki obstajajo v industriji, za njen razvoj v pravo smer. Ekonomski vidik bi bil denimo naše lobiranje v državah Evropske unije, da se standardi trajnostnega razvoja uvedejo v zakonodajo.«
Izbruh korona krize je dal zagon trajnostnemu razvoju, je dejala Tanja Subotić Levanič, ki je trditev ponazorila s pregovorom »dokler ne poči, se ne skoči.« Hkrati je opozorila na pomanjkanje sodelovanja in povezovanja ter strukturiranega delovanja. Izpostavila je tudi, da mlajše generacije od podjetij pričakujejo vse več, in dodala, da raziskave kažejo, da več kot 90 odstotkov mladih meni, da zavzemanje za okolje za podjetja ni le priporočilo, ampak obveza. »Tudi zato, ampak ne samo zato, menim, da danes ni več vprašanje, ali se na trajnostno pot podati ali ne, ampak samo še, kako to storiti.«
Helena Schweiger je izpostavila še dejstvo, da so kapitalski trgi bolj optimistični glede prihodnjih dobičkov bolj zelenih podjetij. Slednja imajo namreč trenutno nižjo donosnost kapitala kot »nezelena« podjetja, a jih trg vseeno vrednoti višje. »Vlagatelji dajejo prednost okoljski uspešnosti podjetij,« je zaključila.
»Trajnost ni nekaj ‘za zraven’, ko strategije in načrte pripravlja država,« je debato povzela Tanja Subotić Levanič in se pridružila misli Mojce Markizeti, ki je dejala, da se na področju trajnosti na ravni države ponekod dogaja veliko, »so pa področja, na katerih se že dvajset let trudimo za spremembo zakonodaje, denimo na področju odpadkov, ki so nočna mora velikih podjetij.«
Markizetijeva je razpravo zaključila s pomembno mislijo, da države ne smejo dopuščati, da podjetja, ki uresničujejo vse okoljske cilje, ne bi zmogla biti konkurenčna podjetjem, ki tega ne počnejo. Država mora torej vzpostaviti enaka pravila za vse.
Celotno razpravo si lahko ogledate na povezavi YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=sll92lL1b9I
Uroš Konda, Efnews